Izpostavljenost nanomaterialom
Ključen vidik vsake ocene tveganja nevarnih snovi je ocena izpostavljenosti. Čeprav namreč kemikalija lahko predstavlja nekatere nevarnosti za zdravje, se ljudje nevarnosti ne zavedajo, dokler niso dejansko izpostavljeni kemikaliji. To načelo velja tudi za nanomateriale. Zato je ključno razumeti, ali in kako so lahko ljudje izpostavljeni nanomaterialom v svojem vsakdanjem življenju, tudi na delovnem mestu in doma.
Nanomateriali so po svoji naravi taki, da se vežejo skupaj in tvorijo večje formacije, imenovane agregati in aglomerati, kar vpliva na to, kako delujejo na npr. pljučno tkivo.
V mnogih izdelkih, ki so trenutno prisotni na trgu, so nanomateriali vgrajeni v različne matrikse, ki vplivajo na njihovo razpoložljivost za uporabnika ali okolje.
Vendar se postavlja vprašanje, ali se lahko nanomateriali sprostijo iz takšnih matriksov in kako hitro se lahko „odlepijo“ iz večjih agregatov in aglomeratov. Splošni okvir za določanje sproščanja nanomaterialov iz praškov (ISO/TS 12025:2012) že obstaja.
Trenutno poteka dodatna raziskava, da bi razvili nova orodja, kot so osebni dozimetri za merjenje izpostavljenosti nanodelcem na delovnem mestu.