Živila

Nanomateriali imajo vse večji vpliv na živilski sektor. Potekajo raziskave in razvoj, da bi ugotovili morebitne koristi in tveganja uporabe nanomaterialov za spreminjanje lastnosti hrane, na primer njenega okusa ali teksture. Zaradi vse pogostejše uporabe nanomaterialov v prehranski in krmni verigi je pomembno poznati lastnosti in značilnosti nanomaterialov in opredeliti, ali vzbujajo kakršne koli pomisleke glede zdravja ali okolja.

V EU je za oceno tveganja glede uporabe nanomaterialov v hrani in krmi ter v materialih, namenjenih za stik z živili, odgovorna Evropska agencija za varnost hrane (EFSA). Namen te ocene je ugotoviti, ali je treba pred odobritvijo uporabe upoštevati določena tveganja. Opravijo jo znanstveni odbori agencije EFSA, ki jih sestavljajo neodvisni strokovnjaki iz vse Evrope. V odobritvi, ki sledi tej oceni in o kateri odločijo države članice in Evropska komisija, so opredeljeni pogoji uporabe in zahteve glede morebitnega označevanja nanomaterialov.

V EU je v veljavi že več uredb, ki posebej urejajo uporabo nanomaterialov v živilskem sektorju.
 

Nova živila

V skladu s pravom EU so nova živila tista živila, ki se v EU niso uporabljala v pomembnem obsegu pred 15. majem 1997, ko je začela veljati prva uredba o novih živilih. Nova živila lahko vključujejo novo razvita, inovativna živila, živila, proizvedena z uporabo novih tehnologij in proizvodnih postopkov, in živila, ki se ali so se tradicionalno uporabljala zunaj EU. Živila, ki jih sestavljajo ali ki vsebujejo namensko proizvedene nanomateriale, se prav tako štejejo za nova. Uredba o novih živilih vsebuje posebno opredelitev „namensko proizvedenega nanomateriala“, ki se uporablja tudi v uredbi o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom.

Uredba o novih živilih določa obveznosti, ki veljajo za namensko proizvedene nanomateriale, tj. nanomateriale, proizvedene namensko za zagotovitev določenih lastnosti, vključno z zahtevami glede dajanja novih živil na trg EU, kot je predhodna odobritev materiala s strani Evropske komisije. Nova živila se za uporabo v EU odobrijo samo, če ne predstavljajo tveganja za javno zdravje, niso prehransko manj ugodna, kadar nadomeščajo podobno hrano, in ne zavajajo potrošnika.
 

Nanomateriali kot aditivi za živila

Uredba o aditivih za živila določa seznam odobrenih aditivov za živila, encimov in arom. Če se spremeni proizvodni postopek ali vhodne sestavine za že odobreni aditiv za živila, se šteje, da gre za drugačen aditiv, ki ga je treba znova oceniti. Znatna sprememba vhodnih sestavin je, na primer, sprememba velikosti delcev, tudi z uporabo nanotehnologije.
 

Označevanje živil, ki vsebujejo namensko proizvedene nanomateriale

Uredba o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom določa pravila za označevanje sestavin živil in zahteve, ki veljajo za namensko proizvedene nanomateriale v živilskih proizvodih. V skladu z Uredbo je treba vse sestavine, ki so namensko proizvedeni nanomateriali, na seznamu sestavin jasno označiti. Imenom takšnih sestavin mora v oklepaju slediti beseda „nano“.
 

Nanomateriali v polimernih materialih, namenjenih za stik z živili

Materiali, namenjeni za stik z živili, se široko uporabljajo v verigi preskrbe s hrano za prevoz in zaščito živil – najdemo jih na primer pri sendvičih, ki jih jemo, in mleku, ki ga kupimo. Več uredb je namenjenih zagotavljanju, da se škodljive kemikalije ne izločajo v hrano, med drugim splošna zakonodaja o materialih, namenjenih za stik z živili, in uredba o polimernih materialih, namenjenih za stik z živili.

Uredba o polimernih materialih, namenjenih za stik z živili, se delno osredotoča na potencial za izločanje kemikalij iz materialov, namenjenih za stik z živili, pa tudi na preprečevanje uporabe škodljivih kemikalij v takih materialih. Določa pravila o sestavi polimernih materialov, namenjenih za stik z živili, in določa seznam snovi Unije, ki so dovoljene za uporabo pri proizvodnji polimernih materialov, namenjenih za stik z živili. Uredba določa tudi omejitve uporabe teh snovi in pravila za ugotavljanje skladnosti polimernih materialov in izdelkov.

Pri večplastnih materialih ali izdelkih celo za polimerno plast, ki ni v neposrednem stiku z živili in je od njih ločena s funkcionalno pregrado, velja, da lahko snovi v nanoobliki vsebuje samo, če je nanooblika izrecno odobrena.
 

Nanomateriali v aktivnih in inteligentnih materialih, namenjenih za stik z živili

Aktivni in inteligentni materiali, namenjeni za stik z živili, podaljšujejo rok uporabnosti z vzdrževanjem ali izboljšanjem stanja pakiranih živil tako, da sprostijo snovi v pakirana živila ali jih absorbirajo iz pakiranih živilih ali okolja, ki živila obdaja. Nekateri primeri so embalažni materiali za živila, pribor, krožniki in rezalne deske.

Uredba EU o aktivnih in inteligentnih materialih in izdelkih predvideva oblikovanje seznama Unije, na katerega bodo vključene snovi, ki jih je dovoljeno uporabljati pri proizvodnji aktivnih in inteligentnih materialov.

Categories Display