Nanomateriali so kemijske snovi

Delci v nanovelikosti se lahko ustvarijo iz veliko različnih snovi, kot so ogljik, kovine, kovinski oksidi kot tudi polimeri. Težko je podati točno število, koliko nanomaterialov je trenutno na trgu, še večji izziv pa je podati oceno, koliko jih je še mogoče proizvesti v laboratorijskem okolju.

V skladu z uredbo REACH pravna obveza za proizvajalce in uvoznike, da morajo snovi registrirati in dokazati njihovo varno uporabo, velja tudi za snovi z nanooblikami. Po drugi strani so izrecne pravne zahteve glede nanomaterialov določene samo v nekaj predpisih EU, kot so predpisi o kozmetiki in novih živilih. Ker uredba REACH ne vsebuje izrecnih določb o nanomaterialih, je bilo podanih le nekaj registracij, ki so vključevale informacije v zvezi z nanomateriali.

Hkrati pomanjkanje posebnih določb ne ovira proaktivnih podjetij, da pregledno poročajo o nanooblikah snovi, vključenih v registracije. Poročanje o informacijah v zvezi z nanomateriali je mogoče od leta 2010, ko je bilo v orodju IUCLID uvedeno okence za prostovoljno označitev.

Več informacij o snoveh, za katere je bilo uporabljeno okence za prostovoljno označitev ali pri katerih so bile navedene druge informacije v zvezi z nanomateriali, je na voljo na tej povezavi na javno spletišče agencije ECHA. 

Več informacij o registriranih snoveh, ki vsebujejo nanomateriale:

Registracijski zavezanci v skladu z uredbo REACH se lahko odločijo, da bodo agenciji ECHA zagotovili informacije o nanomaterialih z navedbo prisotnosti nanomateriala v sestavi snovi, navedbo, da je fizično stanje snovi nanomaterial, ali s predložitvijo posebnih študij o nanomaterialu v zapisu o študiji končne točke.

Uredba REACH je krovni predpis za kemikalije. Zato je način, na katerega uredba REACH opredeljuje kemijske snovi, pomemben v veliko širšem smislu, saj se njegovi koncepti izražajo v drugi zakonodaji:

'Snov: pomeni kemijski element in njegove spojine v naravnem stanju ali pridobljene s kakršnim koli proizvodnim procesom, vključno z vsemi dodatki, potrebnimi za ohranitev njene obstojnosti, in vsemi nečistotami, ki nastanejo pri uporabljenem procesu, ne vključuje pa topil, ki se lahko izločijo, ne da bi to vplivalo na obstojnost snovi ali spremenilo njeno sestavo'

Pomembno je omeniti, da se mnogi nanomateriali pojavljajo v naravi in zato ne smejo biti uvrščeni pod obstoječo kemijsko zakonodajo, ki obravnava proizvedene snovi, kot je uredba REACH, razen če so na kakršen koli način namerno kemijsko spremenjeni. Drugi nanomateriali nastanejo kot stranski proizvodi, na primer pri izgorevanju fosilnih goriv npr. v dizelskih motorjih. Takšni delci pa so zajeti v različne okoljske predpise, kot so predpisi o ohranjanju kakovosti zunanjega zraka.

 

Ali obstaja še veliko več nanomaterialov?

Ocene dejanskega števila snovi v obliki nanomaterialov na trgu EU so različne.

Verjetno je na trgu več snovi z nanooblikami, kot jih je trenutno registriranih v skladu z uredbo REACH. Razlogov za to je več, med drugim:

  • Regulativna negotovost: čeprav tako termin „snov“ kot področje uporabe uredbe REACH zajemata nanomateriale, uredba REACH izrecno ne omenja nanomaterialov niti zanje ne določa izrecnih zahtev. Nekateri proizvajalci/uvozniki lahko to razumejo tako, kot da jim v njihovo registracijsko dokumentacijo ni treba vključiti informacij v zvezi z nanomateriali. Evropska komisija trenutno pripravlja spremembe prilog k uredbi REACH, da bi oblikovala izrecne zahteve za nanooblike snovi.
  • Izzivi pri merjenju: čeprav je termin nanomaterial enostaven, meritev, ali je oblika snovi nanooblika, pogosto ni enostavna. Za to so potrebni natančni in včasih dragi instrumenti. Če torej ni izrecnih zakonskih zahtev za izvajanje testa, se proizvajalci/uvozniki lahko odločijo, da jih ne bodo izvajali.
  • Majhne količine: nekatere snovi z nanooblikami so lahko na trgu v tako majhnih količinah, da jih ni treba registrirati v skladu z uredbo REACH. Rok za registracijo kemikalij v majhnih količinah (od 1 do 100 ton na leto) je 31. maj 2018.

Razlogov za majhno število registriranih snovi z nanoobliko je lahko veliko. Prav tako je možno, da so številne registrirane snovi proizvedene ali dane na trg kot nanomateriali, podjetja pa so se odločila, da v registracijski dokumentaciji izrecno ne bodo navedla informacij v zvezi z nanomateriali.

Kljub temu se pričakuje, da se bo število razpoložljivih informacij v zvezi z nanomateriali, zbranih v okviru izvajanja uredbe REACH, po razrešitvi regulativnih vprašanj povečalo.