Nanomateriali v okolju

Green sprout in a test tube

Različne nanooblike kemikalije se lahko zaradi v material vdelanih lastnosti, značilnih za nanomateriale, v okolju različno obnašajo. Na področju usode in obnašanja nanomaterialov v okolju se znanost hitro razvija.

En korak naprej je, da se kot izhodišče uporabijo fizikalno-kemijske lastnosti nanomaterialov, na primer topnost v vodi. Te ključne lastnosti se lahko uporabljajo za odločanje o nadaljnjih meritvah ali ugotavljanje, ali bo usoda nanooblike v okolju bolj ali manj enaka kot usoda v okolju, ugotovljena za kemikalijo, ki ni v nanoobliki.

Če je na primer v okolje izpuščena lahko topna snov, bi bilo treba oceniti okoljske lastnosti v raztopini, ne glede na to, ali je snov v nanooboliki ali ne. Če se pokaže, da je nanomaterial lahko topen, se lahko pri anorganskih snoveh obstoječe informacije o njihovi obliki v razsutem stanju uporabijo tudi za oceno nanooblike.

Usoda kemikalij v okolju zajema različne procese, med katerimi so glavni razkroj (kemijski, fizikalni ali biološki) in/ali pretvorba v okolju. Vendar standardne metode, ki se uporabljajo za oceno razkroja kemikalij, na splošno niso primerne za nanomateriale. Težava pri nanomaterialih je tudi to, da lahko površinska obdelava ali premaz vpliva na usodo in obnašanje nanomateriala v okolju.

Poleg procesov pretvorbe in razkroja je treba oceniti možno kopičenje nanodelcev v organizmih. Nedavno delo OECD je pokazalo omejitve sedanjih pristopov k testiranju.

Metode za merjenje in oceno usode nanodelcev v okolju se nadalje razvijajo. Pričakovati je, da bodo v prihajajočih letih na voljo izboljšane tehnike.

Categories Display