Nanomateriali so proizvajajo in uporabljajo v številnih evropskih industrijah, vključno s proizvodnjo kemikalij. Proizvodnjo in uporabo teh materialov urejajo predpisi na ravni EU kot tudi nacionalna zakonodaja. Delodajalci morajo poskrbeti, da imajo delavci znanje in opremo za varno uporabo teh materialov.  

Ker se nanotehnologija uporablja za proizvodnjo zelo različnih izdelkov in rešitev, je lahko veliko delavcev na svojem delovnem mestu izpostavljenih tem materialom. Nanomateriali se pogosto proizvajajo v zaprtih sistemih, vendar lahko do izpostavljenosti pride med vzdrževanjem ali ravnanjem s končnimi izdelki.

Nanomateriale uporabljajo tudi industrije na koncu proizvodne verige, kot so avtomobilska in kozmetična industrija ter proizvodnja elektronike, zdravil, medicinske tehnologije in tekstila. Ko se nanomateriali uporabljajo kot pigmenti, na primer v industrijski uporabi razpršil, izpostavljenosti ni mogoče izključiti. Zato je pri takšni uporabi morda treba upoštevati priporočilo glede zračenja ali uporabe osebne zaščitne opreme, kot so rokavice. Vendar to morda ni dovolj za zagotovitev varne uporabe, zato obstajajo tudi pravne zahteve, ki določajo, da morajo biti delavci ustrezno usposobljeni za varno opravljanje svojega dela.

Uporaba nanomaterialov na delovnem mestu ne pomeni, da obstaja tveganje ali da tega tveganja ni mogoče nadzorovati.

Tveganje je rezultat nevarnosti x izpostavljenosti. Nevarne lastnosti nanomaterialov so odvisne od njihove kemične sestave in fizikalnih lastnosti, kot so velikost, oblika in kristalna struktura in njihovi (eko)toksikološki učinki.

Trenutno obstaja sum, da lahko nekatere vrste nanomaterialov, kot so dolga trdna vlakna, ki ostanejo v pljučih, povzročijo fibrozo in/ali vnetje. Nasprotno se zdi, da je zdrava koža razmeroma odporna tudi proti nanodelcem. Če so lahko nanomateriali obstojni v telesu, to prispeva k njihovi potencialni škodljivosti.