Nanomateriale najdemo v hrani, ki jo uživamo. Uporabljajo se lahko za povečanje hranilne vrednosti živil ali za zmanjšanje količine aditivov, uporabljenih v proizvodu, na primer sladkorjev, soli, arom in barvil.

Nekateri nanomateriali se kot aditivi v naših živilih uporabljajo že desetletja. Dva primera sta titanov dioksid, ki se pogosto navaja z njegovo oznako aditiva za živila, E171, in sintetični amorfni silicijev dioksid (SAS) ali E551. SAS se pogosto uporablja kot sredstvo za zbistritev za odstranjevanje suspendiranih trdnih snovi iz tekočine v pijačah in za preprečevanje nastajanja grudic v živilih v prahu. Pri uporabi v navedene namene je posledica proizvodnega postopka, da so nekateri delci SAS in titanovega dioksida, ki so v živilskih proizvodih, v nanomerilu.

Eno področje v okviru razvoja je uporaba nanomaterialov za izboljšanje absorpcije in dovajanja hranil in drugih snovi, kot so vitamini in omega-3 maščobne kisline, iz dopolnil. Nanomateriali lahko tudi pomagajo pri razprševanju snovi, ki same po sebi niso topne v vodi.

Kljub številnim zanimivim načinom uporabe obstajajo pomisleki glede varnosti potrošnikov. Za zaščito potrošnikov je bil vzpostavljen strogi pravni okvir, ki določa, da morajo uporabo nanomaterialov v živilih pred trženjem takih živil odobriti regulativni organi in da je treba podrobno oceniti morebitna tveganja navedenih živil.