Uredba

Flags in front of a conference center

V Evropski uniji nanomateriale pokriva strog regulativni okvir, s katerim se zagotavlja varna uporaba vseh kemikalij in zmesi, tj. uredbi REACH in CLP. To pomeni, da bo treba oceniti nevarne lastnosti nanooblik in zagotoviti njihovo varno uporabo. Prav tako obstajajo posebne določbe za nanomateriale v področni zakonodaji, kot je živilska zakonodaja ter zakonodaja o biocidih in kozmetiki.

Za opredelitev pojma nanomateriali je Evropska komisija oblikovala priporočilo, ki temelji samo na velikosti sestavnih delcev materiala ne glede na nevarnost ali tveganje. Ta opredelitev zajema naravne, naključne ali proizvedene materiale in podpira izvajanje drugih predpisov za to skupino materialov. Kljub temu je na nekaterih zakonodajnih področjih dejavnik pri pravnih obveznostih za nanomateriale to, da imajo lahko drugačne lastnosti v primerjavi z večjimi delci.

Za zakonito proizvodnjo ali uvoz v Evropsko unijo morajo biti vse snovi, ki spadajo na področje uporabe uredbe REACH, registrirane. Proizvajalci in/ali uvozniki morajo, odvisno od količine, ki se daje v promet, kot del svoje registracije predložiti informacije o učinkih za zdravje ljudi in učinkih na okolje ter nevarnih nanooblikah – oceno izpostavljenosti skozi življenjski cikel.

Enake obveznosti veljajo za nanomateriale. Če imajo snovi nevarne lastnosti, je treba v skladu z uredbo o razvrščanju, označevanju in pakiranju (CLP) o njih obvestiti agencijo ECHA, pri čemer morajo biti snovi označene in pakirane tako, da se lahko varno uporabljajo.

Podjetja bi morala biti pregledna pri svoji registraciji na podlagi uredbe REACH in jasno navesti, kako so obravnavala varnost nanooblik, vključno s tem, kateri ukrepi so potrebni za ustrezno obvladovanje morebitnega tveganja. Smernice agencije ECHA zagotavljajo dodatno podporo podjetjem pri tem, kako opredeliti lastnosti njihovih nanooblik in poročati o njih.

Poleg uredb REACH in CLP je bila v EU sprejeta tudi področna zakonodaja za posamezne skupine izdelkov. Te skupine vključujejo na primer biocide, fitofarmacevtska sredstva, kozmetiko, zdravila, igrače, živila in elektronske izdelke.

Zakonodaja o varstvu okolja, delavcev in potrošnikov se v Evropski uniji običajno izvaja prek direktiv. Če nanomateriali predstavljajo tveganje za okolje, delavce ali potrošnike, se splošna pravila, določena v zakonodaji, za nanooblike uporabljajo enako kot za druge oblike snovi. Primeri direktiv so okvirna direktiva o vodah, direktiva o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu in direktiva o varnosti igrač. 

Categories Display