European Observatory for Nanomaterials

Izpostavljenost nanomaterialom je odvisna od procesa, uporabljenih tehničnih ukrepov za nadzor  in, če ti ne zadostujejo, uporabe osebne zaščitne opreme. Delodajalci morajo izpostavljenost nevarnim snovem zmanjšati na raven, za katero se ocenjuje, da ne škoduje delavcem.

Ker se vdihavanje zdi najpomembnejši način izpostavljenosti nanomaterialom na delovnem mestu,  je treba nastajanje morebitnih nanomaterialov v zraku na delovnem mestu čim bolj zmanjšati. To se lahko doseže s pomočjo delovnega okolja z zaprtim sistemom in mokrimi postopki. Fazam v procesu, v katerih nastaja prah, kot sta brušenje in abrazija, se je treba čim bolj izogibati.

Če se na delovnem mestu v zraku nahajajo nanodelci, je treba uporabiti primerno prezračevanje. Kot zadnja možnost se lahko delavci usposobi za uporabo opreme za zaščito dihal, zaščitnih oblačil, rokavic in očal.

Poudariti je treba, da se pri izvajanju vzdrževanja običajno začasno onemogočijo običajni ukrepi za obvladovanje tveganja za proces, kot so zaprti sistemi. Zato so za te vrste procesa morda potrebni dodatni ukrepi za obvladovanje tveganja.

Samozaposleni strokovnjaki morda nimajo možnosti za takšen strog nadzor pri svojem delu v primerjavi z osebami, ki delajo v industrijskem okolju.

Varnostni listi (VL)

V skladu z uredbo REACH je treba vsem nevarnim kemikalijam priložiti varnosti list (VL). Varnostni listi zagotavljajo uporabne informacije o kemikalijah, opisujejo nevarnosti, ki jih predstavlja kemikalija, ter vsebujejo informacije o ravnanju, skladiščenju in ukrepih v izrednih razmerah v primeru nesreče. V skladu z uredbo REACH morajo uporabniki nevarnih kemikalij upoštevati nasvete glede ukrepov za obvladovanje tveganja, podanih v scenarijih izpostavljenosti, priloženih k VL, kjer je to določeno.

Za nekatere nanomateriale veljajo nacionalne mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu

Mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu za nevarne snovi so pomembne informacije za oceno in obvladovanje tveganja tudi v okviru nanomaterialov.

Mejna vrednost izpostavljenosti je koncentracija – v delcih na milijon (ppm) ali miligramih na kubični meter (mg/m3) – kemikalije v zraku na delovnem mestu, ki so ji ljudje lahko izpostavljeni, ne da bi to imelo škodljive učinke nanje. Vendar se mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu ne smejo šteti za ostre ločnice med varnimi in nevarnimi izpostavljenostmi.

Na ravni EU trenutno ni mejnih vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu za nanomateriale, najverjetneje zaradi dejstva, da je še vedno premalo informacij za njihovo določitev. Na splošno so bile mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu na ravni EU določene za omejeno število snovi, ki se trenutno uporabljajo na delovnem mestu. Zavezujoče in/ali indikativne mejne vrednosti so določene v direktivah EU.

Mnoge države članice so vzpostavile svoje mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu tudi za nanomateriale. Te nacionalne mejne vrednosti se morajo enako spoštovati, vsak delodajalec pa mora zagotoviti, da izpostavljenost njegovih zaposlenih ne presega mejnih vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu.