Strupenost

Nekatere kemikalije lahko škodujejo našemu zdravju. Običajno velja, da dlje ko je kemikalija na trgu in širše se uporablja, več vemo o njeni strupenosti. Za nanomateriale pa to ne velja vedno, saj se njihova uporaba v družbi hitro povečuje. Pomembno je izvesti študije z nanomateriali za ugotavljanje, ali so varni, in če niso, poiskati načine za zaščito zdravja. 

Preučevanje strupenosti kemikalije se izvaja z validiranimi protokoli testiranja. Pri nanomaterialih se te študije osredotočajo predvsem na: 

  • akutne učinke. Ti se pojavijo kot draženje ali jedkost za kožo ali draženje oči, nosu ali grla. Ti učinki se pogosto preučujejo z nanosom testnega materiala na rekonstruirana človeška tkiva ali živali. Nekateri nanomateriali lahko ob zaužitju, vdihavanju ali izpostavljenosti kože povzročajo tudi škodljivejše učinke. Življenje ogrožajoči učinki se večinoma testirajo na živalih, vendar lahko veliko strupenost pokažejo tudi testi na celičnih kulturah;
  • alergijski učinki. S senzibilizacijskimi študijami se preverja, ali lahko nanomaterial povzroči alergijske reakcije, na primer prek stika s kožo. Nekateri od teh učinkov se lahko preučijo že z metodami, ki ne vključujejo živali. Nanomateriali lahko povzročajo tudi preobčutljivost dihal, na primer astmo. Trenutno ni regulativno sprejetih metod testiranja na živalih, s katerimi bi preučevali povzročanje preobčutljivosti dihal. Tako se za potrditev, da neka kemikalija povzroča ta učinek, uporabljajo podatki o ljudeh s takšnimi simptomi;
  • učinki na ciljne organe. To so učinki, ki lahko vplivajo na funkcije nekaterih organov ali povzročajo spremembe strukture tkiva organa, ki v najhujšem primeru privedejo do raka. Učinki so lahko lokalni, na primer učinki na pljuča po vdihavanju nanomateriala. Za razvoj najškodljivejših učinkov je običajno potrebna večtedenska ali večmesečna ponavljajoča se izpostavljenost. Strupenost za ciljne organe se večinoma preučuje na podganah;
  • mutageni učinki. Mutacije so spremembe genskega materiala celic ali organizmov. Študije, ki preučujejo, ali bi nanomaterial lahko povzročil mutacije, se pogosto izvajajo na gojenih celicah. Nanomaterial z mutagenimi učinki v številnih primerih verjetno povzroča tudi raka;
  • učinki na razmnoževanje. Učinki na razmnoževanje vključujejo spremembe plodnosti ali motnje razvoja plodov. Pri ženskah to lahko pomeni težave pri zanositvi, pri moških pa spremembe v semenčicah. Študije strupenosti za razmnoževanje in razvoj se še vedno izvajajo na živalih, včasih na več kot eni generaciji.

V EU je treba oceniti nevarne lastnosti nanomaterialov in zagotoviti njihovo varno uporabo.

Pri nevarnih nanomaterialih se za zaščito zdravja lahko sprejmejo različni regulativni ukrepi. Zanje je na primer potrebna usklajena razvrstitev glede na nevarnosti, ki velja za vso EU. Pri tem se zahteva tudi, da se informacije o nevarnosti vključijo na oznake proizvodov, ki jih vsebujejo.